Knjiga obravnava izgradnjo župnijske mreže na Slovenskem in v sosednjih regijah od prvih cerkva v Karantaniji do konca srednjega veka. Z upoštevanjem fevdalne zgodovine je bilo mogoče rekonstruirati prvi sistem pražupnij in lastniških cerkva ter njegov nadaljnji razvoj na osnovi odcepljenih župnij in patronatnih župnij. Na drugi strani pa so te raziskave omogočile tudi ugotovitve, pomembne za fevdalno zgodovino. Knjiga je prva monografija te vrste, ki pokriva celotno slovensko etnično ozemlje.

Uvodno poglavje je posvečeno splošnim zgodovinskim in metodološkim vprašanjem, v naslednjih poglavjih je pregled po posameznih pokrajinah, sklepni poglavji pa sta namenjeni patrocinijem ter krstnim cerkvam in kapelam. Pokrito je celotno slovensko ozemlje, v obravnavo pa sta vključeni tudi severna soseščina s Koroško in Štajersko ter zahodna z goriškim delom Furlanije. Zaradi upoštevanja  zgodovinskega gradiva kot tudi ugotovitev iz strokovne literature, povezane s to tematiko, predvsem z namenom, da bodo sklepi kolikor se da podprti z dejstvi, je besedilo zelo naraslo, upam pa, da ne na škodo preglednosti. Poudariti pa moram, da tu v soglasju z osnovno nalogo niso upoštevani samostani oziroma so le toliko, kolikor se njihova zgodovina dotika posameznih župnij, pa tudi prikaz slednjih ni izčrpan in se omejuje le na ključna dejstva. Na koncu sta osrednjemu besedilu dodani ponovni objavi popisov papeških dajatev za oglejsko diecezo iz let 1247 in 1296 v transkripciji Franceta Barage in z identifikacijo krajev podpisanega. Ta nelahka naloga je bila upravičena, saj se je pokazalo, da v dosedanjih objavah teh dveh, nadvse pomembnih dokumentov mrgoli napak in pomanjkljivosti.

Povzeto iz avtorjevega Predgovora