Ustanavljanje cerkva v zgodnjem srednjem veku je na Slovenskem potekalo v dveh smereh. Če odmislimo slabo dokumentirano 9. stoletje, lahko obema v soglasju s preverljivimi zgodovinskimi okoliščinami sledimo od druge polovice 10. stoletja, to je od prenehanja madžarske nevarnosti po zmagi bodočega cesarja Otona I. na Leškem polju pri Augsburgu leta 955. Na eni strani so to bile ustanove krajevnega škofa, južno od Drave oglejskega patriarha, v prvi fazi sedeži pražupnij. Te je patriarh v sodelovanju z vladarjem ustanovil za obsežna kronska posestva, ki jih je ta izoblikoval po zmagi nad Madžari in jih je zato bilo malo. Njihova gostota se je povečala šele z reformo v drugi polovici 11. stoletja, s parcelacijo pražupnij v manjše teritorialne enote, ki jih imenujemo patriarhatske župnije. Na drugi strani pa so to tako imenovane lastniške cerkve, ki jim posvečamo to študijo.

S terminom lastniška cerkev v juridičnem pomenu označujemo cerkev, ki jo je na svoji zemlji za svojo dušno oskrbo in dušno oskrbo prebivalcev svojega posestva postavil zemljiški gospod in jo oskrbel tako s premoženjem, potrebnim za njeno vzdrževanje, kakor duhovnikom, ki ga je izbiral in nameščal po svoji volji. Odločbe cerkvenih sinod za časa Karla Velikega (u. 814) in Ludovika Pobožnega (814-840) vsebujejo nekaj predpisov, ki urejajo ta pojav. Predvsem je šlo za to, da je novo zgrajeno cerkev moral posvetiti krajevni škof, da je lastnik moral za vzdrževanje duhovnika oddeliti eno vseh dajatev oproščeno kmetijo in da ga potem, ko ga je namestil, ni mogel svojevoljno odpustiti; to je bilo pridržano škofu. Lahko pa je užival desetino. Prav to dejstvo, ki je razlikovalo lastniško cerkev od zasebnih cerkva pozne antike, je omogočilo, da je takšna cerkev za lastnika postala tudi pomembna gospodarska postavka. S temi predpisi je bil postavljen s cerkvene strani priznan juridični okvir za obstoj in delovanje lastniške cerkve: zavarovane so bile tako pravice lastnika kakor ingerence krajevnega škofa. 

RAZPRODANO!